Evropa v 19. stoletju: Ideologije, revolucije in združitve

Ideologije in politične stranke

V 19. stoletju se razvijejo tri velike politične ideologije, ki s svojimi značilnostmi odločilno vplivajo na razvoj političnih strank in političnih ureditev držav.

Liberalizem

Pojavi se leta 1812 v Španiji (los Liberales ali svobodomisleci). Zavzemali so se za odpravo plemiških in cerkvenih privilegijev, enakost državljanov pred zakonom, ločitev cerkve od države ter za dostopno izobrazbo in s tem enake možnosti napredovanja v družbi. Zagovarjali so svobodni kapitalizem, poudarjali pomen posameznika, kot najboljšo politično ureditev pa so videli parlamentarno monarhijo.

Konzervativizem

Konzervativci so zagovarjali stanovsko in monarhično ureditev ter poudarjali pomen krščanskih vrednot in vpliv cerkve. Ključna sta bila red in avtoriteta, saj po njihovem mnenju prevelika svoboda vodi v kaos. Obstajala naj bi tesna zveza med prestolom in oltarjem, tradicionalne elite pa morajo obdržati svoje privilegije. Če v državi že prihaja do sprememb, morajo te priti s strani oblasti in ne s strani ljudstva.

Socializem

Na razvoj socializma je imel velik vpliv filozof Karl Marx. Za svoje geslo so si izbrali bratstvo. Zagovarjali so ločitev cerkve od države ter brezrazredno družbo, v kateri bi se materialne dobrine delile enakopravno. Skupnost je po njihovem prepričanju pomembnejša od posameznika. Borili so se za pravice delavcev, ki naj bi sčasoma prevzeli oblast in nadzor nad proizvajalnimi sredstvi. Zavzemali so se tudi za splošno volilno pravico, vključno z ženskami. Edini sprejemljivi politični ureditvi sta bili demokracija in diktatura proletariata (delavstva).

Metternichov absolutizem

Knez Klemens von Metternich je bil od leta 1809 zunanji minister ter je odigral ključno vlogo na dunajskem kongresu. Leta 1821 je postal državni kancler. Leta 1835 je cesarja Franca I. nasledil sin Ferdinand I., ki pa ni bil sposoben samostojno voditi države. Metternich je uvedel strog konservativni politični sistem ter strogo cenzuro govora in tiska. Prepovedal je vsa javna zborovanja, zaradi česar so bila narodna gibanja na politični ravni skoraj nemogoča. Ustanovljena je bila tajna policija, ki je nadzorovala celotno politično in kulturno delovanje. Država je s pomočjo Katoliške cerkve nadzorovala tudi šolstvo; namen ljudskih šol je bila namreč vzgoja poslušnih podložnikov. Metternich se je odločno upiral vsem zahtevam po uvedbi ustave. Avstrijsko cesarstvo je bilo večnacionalna država, ki je priznavala le dva uradna jezika: latinščino in nemščino. Metternich je sprva uspešno zatrl vsa nacionalna gibanja na Ogrskem, v Italiji in na Češkem.

Revolucija leta 1848

Nacionalna gibanja, ki so pozneje prerasla v revolucijo, so se po vsej Evropi začela pojavljati že v tridesetih letih 19. stoletja, zlasti v večnacionalnih državah. V Italiji se je razvilo gibanje karbonarjev (oglarjev), ki so si prizadevali za osamosvojitev Kraljestva dveh Sicilij izpod španske oblasti. V Franciji je v tridesetih letih prišlo do ponovne meščanske (julijske) revolucije, s katero so dokončno odstavili Burbone z oblasti. Na severu Italije (v Benetkah, Lombardiji in Parmi) je prišlo do uporov proti avstrijski nadvladi ter so se pojavile prve zahteve po združitvi Italije.

Dne 13. marca 1848 je izbruhnila revolucija na Dunaju. Revolucijo so sprva vodili študentje in izobraženci, v uporu proti absolutistični oblasti pa so se jim kmalu pridružili tudi meščani, delavci in kmetje. Metternich je odstopil, cesar Ferdinand I. pa je ukinil cenzuro in obljubil ustavo. Aprila je bila razglašena prva oktroirana (vsiljena) ustava, ki pa je ohranjala privilegije plemstva in uvedla volilno pravico z visokim premoženjskim cenzusom. Ker z ustavo večina ni bila zadovoljna, so maja izbruhnile nove demonstracije. Razširili so volilno pravico in izvolili parlament; 16. maja so ukinili senat. Julija je začel z delom novozvoljeni parlament, ki je septembra sprejel zgodovinski zakon o zemljiški odvezi, s čimer je bil dokončno odpravljen fevdalizem. Oktobra je na Dunaju ponovno izbruhnila revolucija, vendar se je meščanstvo ustrašilo izgube že pridobljenih pravic. Cesar Ferdinand I. je odstopil, nasledil pa ga je Franc Jožef I., ki ga obljube predhodnika niso vezale. Franc Jožef I. je na gospodarskem področju uvajal liberalne in napredne reforme, na področju uprave, sodstva in vere pa je ostal izrazito konservativen. Skupaj s Felixom von Schwarzenbergom je načrtoval obračun z opozicijo: leta 1849 je razpustil državni zbor, razglasil novo oktroirano ustavo ter z vojsko zatrl nacionalna gibanja v Italiji in na Madžarskem.

Nacionalizem in narodna gibanja

Na začetku 19. stoletja se je začela utrjevati meščanska družba, z zatonom fevdalizma pa se je razvil sodobni nacionalizem. Pojavila se je zamisel, da bi se države oblikovale na narodnostni osnovi in ne zgolj na podlagi dinastičnih, gospodarskih ali geografskih meril. Najhitreje je nastanek nacionalnih držav potekal v zahodni Evropi. Narod se je identificiral preko jezika, skupne kulture, zgodovine in definiranega ozemlja. V 19. stoletju se je tako razvil koncept naroda kot enakopravne skupnosti državljanov, ki jih povezujejo skupni zakoni.

Faze nacionalnih gibanj

1. Nacionalizem elit: Intelektualci preko raziskovanja jezika, kulture in zgodovine odkrivajo ter oblikujejo skupne značilnosti naroda, kar imenujemo tudi narodni preporod.
2. Prenos idej: Širjenje narodnih zamisli med organizirane skupine patriotov in meščanstva.
3. Množično gibanje: Nacionalne ideje sprejme najširši krog prebivalstva.

Združitev Italije

Po dunajskem kongresu je Italija ostala razdeljena na sedem državic, med katerimi je bila le ena pod oblastjo domače dinastije:

• Na severu so ležale Lombardija, Benečija, Toskana, Parma in Modena, kjer so vladali predstavniki habsburške dinastije.
• Piemontsko-sardinsko kraljestvo, kjer je vladala domača savojska dinastija.
• Papeška država pod neposredno oblastjo rimskokatoliške cerkve.
• Na jugu Kraljestvo dveh Sicilij, kjer je vladala španska veja Burbonov.

Severne državice so bile gospodarsko bistveno bolj razvite kot jug. V dvajsetih letih 19. stoletja se je na območju Kraljestva dveh Sicilij pojavilo tajno revolucionarno gibanje karbonarjev (oglarjev), ki so širili ideje o združitvi italijanskih dežel in osvoboditvi izpod tuje oblasti. Ker niso imeli enotnega in dobro izdelanega programa, so bili njihovi poskusi neuspešni. V tridesetih letih se je uveljavilo gibanje Mlada Italija z jasnim programom (neodvisnost, združitev in republika). Gibanje, ki ga je vodil Giuseppe Mazzini, se je razširilo po vsej Italiji. V štiridesetih letih se je razvilo gibanje Risorgimento (preporod), ki je začelo izdajati tudi lasten časopis. Cilj je bila osvoboditev izpod tujega jarma in združitev, pri čemer naj bi imel sprva glavno vlogo papež, a cerkvena oblast nad tem ni bila navdušena.

Leta 1847 je politik Camillo Benso di Cavour predlagal, da vodilno vlogo pri združitvi prevzameta Piemontsko-sardinsko kraljestvo in savojska dinastija. Leta 1852 je Cavour postal ministrski predsednik kraljestva. Vzpostavil je pravno državo z dinamičnim gospodarstvom in reformirano vojsko, obenem pa se je zavedal, da bo za zmago nad Avstrijo potreboval vojaško zavezništvo evropskih velesil. Leta 1855 se je Piemont vključil v krimsko vojno na strani Francije in Velike Britanije proti Rusiji. Po zmagi je kraljestvo dobilo pravico do udeležbe na pariški mirovni konferenci, kjer je italijansko vprašanje predstavilo kot mednarodni problem. Leta 1858 je Cavour pridobil podporo francoskega cesarja Napoleona III. za vojno proti Avstriji, v zameno pa je Francija zahtevala Savojo in Nico. Januarja 1859 je bila pogodba razkrita, aprila pa je izbruhnila vojna med Avstrijo na eni ter Piemontom in Francijo na drugi strani. Zaradi vojaških uspehov zaveznikov so se leta 1860 Piemontu poleg Lombardije priključile še Toskana, Modena, Parma in Emilija-Romanja.

Na jugu je Giuseppe Garibaldi s svojimi prostovoljci osvojil Sicilijo in Neapelj ter prodrl vse do meja Papeške države. Ozemlje je prepustil piemontskemu kralju Viktorju Emanuelu II., ki je bil leta 1861 v Torinu razglašen za kralja združene Kraljevine Italije. Septembra 1870 je italijanska vojska vkorakala v Rim in ga razglasila za državno prestolnico, posvetna oblast Papeške države pa je bila omejena na majhno območje okoli bazilike sv. Petra (današnji Vatikan).

Združitev Nemčije

Po dunajskem kongresu je nemško ozemlje ostalo razdeljeno na 39 suverenih držav, med katerimi sta imeli prevladujoč vpliv Prusija in Avstrija. Ustanovljena je bila Nemška zveza, ki pa je bila ohlapna tvorba. V dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja so se z vprašanjem narodne združitve ukvarjali predvsem študentje in meščani, medtem ko je bilo plemstvo s statusom quo zadovoljno. Leta 1834 je bila na pobudo Prusije ustanovljena Nemška carinska zveza (Zollverein), ki je gospodarsko povezala večino nemških držav, vendar je iz nje bila izključena Avstrija.

V štiridesetih letih sta se izoblikovali dve koncepciji združitve:

• Velikonemški načrt: predvideval je združitev vseh nemških dežel pod vodstvom habsburške Avstrije.
• Malonemški načrt: predvideval je združitev pod vodstvom Prusije in brez habsburških dežel.

Leta 1840 je v Prusiji zasedel prestol Friderik Viljem IV., ki je bil sprva naklonjen reformam in malonemškemu konceptu. Med revolucionarnim letom 1848 so predstavniki nemških držav sklicali vsenemški parlament v Frankfurtu. Ponovno sta se soočili obe zamisli, vendar je Avstrija sodelovanje zavrnila, saj se ni želela odpovedati svojim nenemškim pokrajinam. Ko je frankfurtski parlament cesarsko krono ponudil pruskemu kralju, jo je ta zavrnil z utemeljitvijo, da ne bo sprejel »krone iz blata«, ki so mu jo ponudili meščani in ne monarhi oziroma plemstvo. Leta 1849 je frankfurtski parlament propadel.

V petdesetih letih 19. stoletja se je pod vodstvom Prusije nadaljevala uveljavitev malonemške poti. Ustanovljena je bila Erfurtska zveza, čemur pa je Avstrija ostro nasprotovala. Leta 1862 je pruski kancler postal Otto von Bismarck. Pod njegovim vodstvom je Prusija doživela hiter gospodarski razcvet (intenziven izkop premoga, gradnja železniškega omrežja, investicije v težko industrijo) ter zgradila najsodobnejšo vojsko v Evropi. V šestdesetih letih je Bismarck v medsebojnih konfliktih (zlasti v vojni leta 1866) dokončno izrinil Avstrijo iz nemškega prostora ter ustanovil Severnonemško zvezo, kar je predstavljalo neposredno predstopnjo dokončne razglasitve Nemškega cesarstva leta 1871.

Vzhodno vprašanje

V 19. stoletju je Osmansko cesarstvo začelo vse bolj izgubljati vojaško in političnoveličino moč (»bolnik ob Bosporju«). Ruski imperij je v imenu zaščite pravoslavnih kristjanov podpiral balkanska narodna gibanja, kar je resno vznemirilo Veliko Britanijo in Francijo. Leta 1853 so se pričeli diplomatski pogovori o razdelitvi vplivnih sfer: Velika Britanija naj bi prevzela nadzor nad Egiptom in Kreto, Rusija pa bi pridobila vpliv v Moldaviji, Vlaški, Bolgariji in Srbiji. Ker pa je car želel enostransko uveljaviti svoje interese, je osmanski sultan Rusiji napovedal vojno, pri čemer sta ga podprli Francija in Velika Britanija – izbruhnila je krimska vojna.

Leta 1854 so se ruske čete znašle v defenzivi, a so zaveznikom velike izgube povzročale ostra zima in epidemije bolezni (zlasti kolera). Leta 1855 se je protiruski koaliciji pridružil še Piemont. Avgusta 1855 je bila Rusija prisiljena popustiti ter se odpovedati ozemeljskim in političnim zahtevam na Balkanu. Črno morje je bilo demilitarizirano, Bospor zaprt za vojaške ladje, ruski vpliv pa občutno zmanjšan.

V obdobju med letoma 1850 in 1870 je v Evropi izbruhnilo pet pomembnejših vojn, pri čemer so bile štiri povezane z združevanjem Italije in Nemčije. Hkrati so balkanski narodi krepili lastna osvobodilna gibanja. Na berlinskem kongresu leta 1878 je bila priznana popolna suverenost Romunije, Srbije in Črne gore, Grčija pa je bila neodvisna že od prej. Avstro-Ogrska je pridobila mandat za zasedbo in upravo Bosne in Hercegovine, ki jo je leta 1908 tudi uradno anektirala. Zaradi nenehnih napetosti in prepletanja interesov velesil se je za Balkan uveljavil izraz »sod smodnika«. Makedonija je po berlinskem kongresu ostala del Osmanskega cesarstva, za vpliv nad njo pa so se potegovale Srbija, Bolgarija in Grčija, medtem ko se je znotraj dežele krepila samostojna narodna zavest preko organizacij, kot je bila VMRO (Notranja makedonska revolucionarna organizacija).

Balkanske vojne

Leta 1912 se je v prvi balkanski vojni povezala Balkanska zveza (Srbija, Bolgarija, Grčija in Črna gora) ter premagala Osmansko cesarstvo. Ker pa se zaveznice niso mogle zediniti glede delitve osvojenih območij, je že leta 1913 izbruhnila druga balkanska vojna, v kateri so Srbija, Romunija, Grčija, Črna gora in celo poraženi Turki napadli Bolgarijo. Z mirovnim sporazumom v Bukarešti je bila Makedonija razdeljena: Grčija je dobila Egejsko Makedonijo, Srbija Vardarsko Makedonijo, Bolgarija pa Pirinsko Makedonijo.