Karolinška država, Papeška država und Mittelalterliche Stände – Geschichte im Überblick

Razpad karolinške države

Leta 814 umre Karel Veliki. Oblast v državi prevzame njegov sin Ludvik Pobožni, ki pa ni bil dober vladar. Grofje so vodili pokrajine precej samostojno, zvestoba kralju pa ni bila več tako trdna. Leta 840 umre Ludvik, med njegovimi tremi sinovi pride do državljanske vojne za nasledstvo.

Leta 843 sprejmejo Verdunsko pogodbo, ki državo razdeli na tri dele:

• Karel Plešasti dobi zahod (današnja Francija),
• Ludvik Nemški dobi vzhod (današnja Nemčija, Poljska, Češka, Slovenija, Avstrija),
• Lotar dobi osrednji del z Burgundijo, kamor spada tudi severna Italija.

Vzhod države začnejo ogrožati Madžari, iz severa prodirajo Vikingi, iz Španije po Sredozemskem morju prihajajo Saraceni na jug Italije. Iz države Ludvika Nemškega nastane Rimsko-nemško cesarstvo, kjer je osrednja oblast cesarja vedno šibkejša, kar povzroči fevdalno razdrobljenost.

Papeška država in shizma

Leta 391 postane krščanstvo edina dovoljena vera v Rimskem imperiju. Skupaj z organizacijo države poteka tudi organizacija krščanske cerkve. Ustanovljenih je bilo pet patriarhatov: Rim, Anatolija, Aleksandrija, Jeruzalem in Konstantinopel.

Do konca 8. stoletja se skoraj vsi na zahodu srečajo z širitvijo islama. Samostojna postaneta le rimski in carigrajski patriarhat. Carigrajski patriarhat se politično naveže na bizantinskega cesarja, Rim pa poišče zavezništvo v Frankovski državi in kasneje pri nemških cesarjih. Rimski patriarh se začne imenovati papež in poskuša uveljaviti svoj vpliv tudi na vzhodu. Vzhod rimskega primata noče priznati, razhajanja se večajo.

Leta 1054 se vzhodna in zahodna krščanska cerkev dokončno ločita (shizma). Na zahodu nastane rimskokatoliška cerkev, ki jo vodi papež; uveljavi se latinski jezik in latinsko bogoslužje. Na vzhodu nastane ortodoksna ali pravoslavna cerkev, posamezne cerkve so samostojne in enakopravne (avtokefalne); uveljavi se grški jezik in grška liturgija.

Srednjeveški stanovi

Vsak posameznik je v srednjem veku pripadal določenemu družbenemu stanu, ki mu je bil določen z rojstvom ali posvetitvijo. Stanovi se oblikujejo že v 9. stoletju, utrdijo pa se z širitvijo fevdalizma. Do 11. stoletja postane fevdalizem najbolj razširjen družbeni, gospodarski, geografski in politični sistem v Evropi.

Pride do napredka v kmetijstvu – večja pridelava hrane vpliva na rast prebivalstva. Nekateri kmetje se začnejo ukvarjati z obrtjo, naseljujejo se ob samostanih, utrdbah, gradovih, na križiščih poti in ob rekah, pridobijo osebno svobodo; nastajati začnejo trgi in kasneje mesta. Do 13. stoletja se oblikuje še en stan – meščanstvo.

1. Plemstvo

Plemstvo ima vse politične in osebne pravice, ki jih prejme z rojstvom. Ukvarja se z vladanjem, diplomacijo, upravo in vojsko. Živi od zemeljskih posesti, ki jih dobi za službe kralju. Sprva je zemlja vezana na opravljanje službe, do 13. stoletja pa večina plemiških posesti preide v dedno last. Plemstvo se deli na višje in nižje.

2. Duhovščina

Duhovščina ima osebne in politične pravice, ki jih pridobi s posvetitvijo ali z opravljanjem službe. Deli se na višjo in nižjo. Višjo duhovščino sestavljajo papež, patriarhi, škofje in opati (voditelji samostanov). Nižjo duhovščino sestavljajo duhovniki in menihi. Višja duhovščina je imela velike posesti in velik politični vpliv ter prejemala desetino (cerkveni davek). Nižja duhovščina je živela na robu preživetja.

3. Kmetje

Kmete so do 13. stoletja delili na svobodne in nesvobodne. Svobodni so imeli lastniške kmetije, njihov status pa je bil v različnih državah različen. Do 13. stoletja se večina kmetov v Rimsko-nemškem cesarstvu odpove osebni svobodi v zameno za varnost, odpovedali pa so se tudi zemlji. Odvisni kmetje so tako postali zakupniki (najemniki) zemlje.

Rimsko-nemško cesarstvo

Na začetku 10. stoletja karolinška dinastija izumre in nemški prestol zasede saška dinastija. Ker se trije vplivni kralji imenujejo Oton, se imenuje otonska dinastija. Utrdili so meje na vzhodu, povezali prestol z rimskokatoliško cerkvijo, uveljavili ime Rimsko-nemško cesarstvo in si želeli združitve z vzhodnim cesarstvom.

Oton III. umre brez moških potomcev, nasledijo ga salijci in kasneje Staufovci. Najpomembnejši cesar staufovske dinastije je bil Friderik I. Barbarosa, ki se udeleži tretje križarske vojne. Njegovi nasledniki zasedejo Sicilijo in kraljestvo pripeljejo do Sredozemlja. Do leta 1254 dinastije izumrejo, ker nobena ni imela dovolj vpliva in vojaške moči; novega vladarja do leta 1273 ne izvolijo. Sledi fevdalna razdrobljenost in obdobje interregnuma. Leta 1273 izvolijo za novega vladarja manjšega vladarja Rudolfa Habsburškega.

Španija

Po letu 711 so Arabci zavzeli skoraj ves Pirenejski polotok. Kristjani so se obdržali le na skrajnem severu Španije. V kraju Santiago de Compostela se začne rekonkvista – boj za ponovno osvojitev Španije izpod islamske oblasti. V 13. stoletju so kristjani dosegli prve uspehe, nastajati so začele države Kastilija, Aragonija in Portugalska. V boju proti Arabcem so sodelovali plemiči, vojaško organizirani meniški redovi in svobodni krščanski kmetje, ki so skupaj s plemstvom in duhovščino ustanovili srednjeveški parlament Kortes.

V 15. stoletju se poročita Izabela Kastiljska in Ferdinand Aragonski. Skupaj začneta veliko vojno proti Arabcem in leta 1492 rekonkvisto končata. V 16. stoletju se kraljestvi Kastilija in Aragonija združita v špansko kraljestvo, oblast pa prevzame dinastija Habsburžanov.

Francija

V 10. stoletju izumre karolinška dinastija, prestol zasedejo Kapetingi. Francija začne fevdalno razpadati, ker je bila kraljeva oblast prešibka. Kralju Filipu II. uspe v 13. stoletju utrditi osrednjo oblast. Pariz postane prestolnica, Francija pa gospodarsko najmočnejša evropska država. Filip IV. Lepi preseli konec 13. stoletja papeški prestol iz Rima v Avignon.

Od sredine 14. do sredine 15. stoletja poteka med Francijo in Anglijo stoletna vojna, ki se leta 1453 konča z zmago Francozov. Angleži izgubijo svoja posestva na celini, Francija pa postane najmočnejša evropska država.

V 16. stoletju kralji v Franciji vpeljejo absolutizem, to je popolno kraljevo oblast nad plemstvom in duhovščino. V času Ludvika XIII. absolutizem utrdita kardinal Richelieu in Mazarin, ki vodita Francijo tudi v času mladoletnosti Ludvika XIV.

Ludvik XIV. – Sončni kralj

Ludvik XIV. je v svojem kraljestvu vladal kot božji namestnik in od podanikov pričakoval popolno poslušnost in vdanost. Njegov simbol je bilo sonce, zato ga imenujejo tudi Sončni kralj. Je simbol absolutističnega načina vladanja:

• Zakone, odloke in ukrepe je sprejemal sam, brez posvetov s plemstvom ali duhovščino.
• Uvedel je plačano vojsko in plačano uradništvo, odgovorno izključno kralju.
• Finančna sredstva je pridobival z zvišanjem davkov tretjega stanu (kmetje, obrtniki, trgovci) ter z denarjem bogatih meščanov.

Takšno gospodarsko politiko imenujemo merkantilizem. Kralj je uvedel enotno valuto, enoten sistem mer in uteži, ukinil notranje carine in poskrbel za infrastrukturo. Z visokimi uvoznimi carinami je zaščitil domačo proizvodnjo ter podpiral razvoj manufaktur in trgovine.

Ludvik XIV. je državo finančno obremenil s stalnimi vojaškimi pohodi, ki so bili večinoma neuspešni. V nasledstveni vojni je za svojega vnuka pridobil špansko krono, Francozi pa so izgubili del ozemlja v Severni Ameriki in Indiji. Preklical je nantski edikt in v Franciji uvedel edino dovoljeno vero – katoliško. Pregnal je protestante. Njegov najpomembnejši minister Colbert je uredil francoske finance, postavil temelje mornarice in pospeševal kolonializem.

Razlike med bogatimi in revnimi so se kljub temu še povečale: politično moč je imelo le 2 % prebivalstva, nezadovoljstvo nad kraljem pa je bilo vedno večje. Njegov naslednik Ludvik XV. je vladal slabo, zapravil večino državnega premoženja in državo zadolžil.

Razsvetljeni absolutizem

Pod vplivom miselnih tokov se v 18. stoletju začne obdobje razsvetljenega absolutizma. Vladarji, kot sta Katarina II. Velika in drugi, so vladali avtokratično, vendar so se razumeli kot prvi služabniki svoje države. Med razsvetljene absolutiste uvrščamo vladarje Rusije, Prusije, Švedske in Habsburške monarhije.

Prusija

Vzpon Prusije se začne v 17. stoletju. Vladarju uspe zlomiti moč staležev in vzpostaviti močno vojsko. Pripomogel je k vzponu zemljiškega plemstva (junkerji). Pruski kralj ni imel sijajnega dvora, imel pa je vojaško akademijo za mladeniče iz junkerskih vrst. Leta 1740 prestol zasede Friderik II. Veliki, ki odpravi mučenje, cenzuro tiska in uvede svobodo veroizpovedi. Napade Avstrijo, kjer se je borila Marija Terezija za prestol.

Rusija

V srednjem veku se je Moskva otresla cesarske nadoblasti. V 15. stoletju je povečala ozemlje, utrdila centralno oblast in omejila vpliv visokega plemstva (bojarjev). Car Ivan IV. Grozni je uvedel enotni zakonik in ustanovil centralne urade. Bil je pokrovitelj umetnosti, carska trdnjava pa je postal Kreml.

Po izumrtju dinastije Rurikov je carski prestol prevzela dinastija Romanovih, njen predstavnik je car Peter I. Veliki. Rusijo je želel spremeniti v velesilo, predvsem na gospodarskem in vojaškem področju, da bi premagal Osmanski imperij. Leta 1703 so ustanovili rusko prestolnico Sankt Peterburg. Začel je graditi vojaško mornarico, da bi izpodrinil Švedsko kot pomorsko silo v Baltiku. Uvedel je nepriljubljene ukrepe: reorganiziral je mornarico in upravo po švedskem vzoru, kopensko vojsko pa po pruskem. Uvedel je julijanski koledar in evropski način vladanja ter državo razdelil na velike enote državne uprave (gubernije).

Njegova najvidnejša naslednica je Katarina II. Velika, nemška princesa, poročena z ruskim carjem Petrom III.