Zgodovina slovenskih dežel in svetovne prelomnice

Srednjeveška kulturna dejavnost

Pismenost je bila v srednjem veku namenjena zelo ozkemu krogu ljudi. Najbolj izobražen sloj je bila duhovščina. Pismenost se je širila predvsem v samostanih, kjer so pisali in prepisovali knjige. Večina knjig je imela versko vsebino (življenjepisi svetnikov, molitveni obrazci).

Stara zaveza Biblije: aramejščina, hebrejščina, Septuaginta. Nova zaveza: Vulgata.

Uporabljala se je predvsem latinščina. Od pisav sta bili najbolj razširjeni karolinška minuskula in kasneje gotica. Materiala, na katera so pisali, sta bila pergament in kasneje papir. S pisanjem je bilo povezano tudi šolanje, čeprav enotnega šolskega sistema niso poznali. Pomembne so bile škofijske in samostanske šole. Izobraževali so predvsem duhovnike, v poznejših stoletjih pa tudi pripadnike plemstva. V 12. stoletju sta bili na Slovenskem dve taki šoli: v Krki na Koroškem in v Kopru. Iz teh dveh šol se je lahko nadaljeval študij na kateri od evropskih univerz. Mestne šole so se razvile šele v 15. stoletju. V samostanih so delovali tudi skriptoriji (kjer so prepisovali ali pisali knjige) in knjižnice. Knjige so bile izjemno redke in dragocene. Na Slovenskem so bile znane Turjaška knjižnica, ki je bila v zasebni lasti plemiške družine, kartuzijska knjižnica v Žičah ter cistercijanski samostan v Stični, ki je bil ustanovljen v 12. stoletju.

Srednjeveška arhitektura

V 13. stoletju se uveljavi gotski slog. Najbolj značilni primeri so cerkev na Ptujski Gori ter samostanski cerkvi v Žičah in Pleterjah. Gotska arhitektura je bila prisotna tudi v primorskih mestih.

Turški upadi in obramba

V 14. stoletju se je osmanska država začela širiti po Balkanu. Turki so s plenilskimi napadi najprej oslabili obrambo nasprotnika, nato pa določena območja osvojili. Na osvojena ozemlja so širili svojo kulturo (islam) in vojaško organizacijo. Prvi turški vpad v slovenske dežele se je zgodil leta 1415, ko so manjši vojaški oddelki prodrli vse do Ljubljane. Dežele so bile na vpade nepripravljene in povsem nezaščitene, zato so začeli sprejemati nove deželne obrambne rede. Opremili so konjenico in pehoto ter v obrambo vključili vse posestnike. V vojsko so vpoklicali tudi vsakega tridesetega, dvajsetega, desetega ali celo tretjega kmeta, če je bil ta sposoben za boj. To vojsko kmetov imenujemo črna vojska; odigrala je pomembno vlogo tudi v kasnejših kmečkih uporih. Kmetje so se o nevarnosti med seboj obveščali s kresovi. Pred napadi so se zatekali za grajsko obzidje, kjer pa gradov ni bilo, so obzidali cerkve ter ustvarili tabore. V 15. in 16. stoletju je na Slovenskem nastalo okoli 350 takšnih taborov.

Proti koncu 15. stoletja se je število roparskih vpadov zmanjšalo. Ko pa je v prvi polovici 16. stoletja oblast prevzel Sulejman Veličastni in poskušal zavzeti Dunaj, so bile slovenske dežele znova izpostavljene pogostim napadom. Na področju današnje Hrvaške je bila ustanovljena Vojna krajina, ki je branila južno mejo cesarstva. Ker so se kmetje iz obmejnih območij pogosto izseljevali, so nastajale tako imenovane pustote. Vanje so se v 16. stoletju začeli preseljevati živinorejci z že zasedenih območij. Večina novih prebivalcev je bila pravoslavne vere; Habsburžani so jim podelili določene privilegije (nižje davke) in versko svobodo v zameno za vojaško službo. Te priseljence imenujemo Vlahi ali uskoki. Naselili so se na južnem Štajerskem, Notranjskem, Krasu in okoli Žužemberka. Turški vpadi so močno zaznamovali slovensko zgodovino, literaturo in umetnost.

Kmečki upori na Slovenskem

V 15. in 16. stoletju so položaj kmetov poleg turških vpadov poslabšale še težke gospodarske razmere na podeželju. Fevdalci so uvajali denarne dajatve, večali pridvorno posest in stopnjevali tlako. Premoženjske razlike med kmečkim prebivalstvom so se poglabljale; približno 80 % kmetov je živelo na eksistenčnem minimumu. Dohodki kmetov so upadali, povrhu pa so morali sami financirati obrambo pred Turki. Kmetje so zavračali nova bremena in zahtevali staro pravdo (dajatve, zapisane v urbarjih). Začeli so se organizirati in napadati fevdalce. Večina uporov je bila lokalnega značaja, med večje pa uvrščamo:

• Koroški kmečki upor (1478)
• Vseslovenski kmečki upor (1515)
• Hrvaško-slovenski kmečki upor (1573)
• Tolminski kmečki upor (1713)

Praviloma so bili upori slabo organizirani, kmečka vojska neizurjena, pomanjkljivo oborožena in posledično neuspešna. Izjema je bil slovensko-hrvaški upor leta 1573, ki je imel izdelan strateški načrt; vodila sta ga nekdanja pripadnika črne vojske Matija Gubec in Ilija Gregorič. Kljub temu je bil upor zatrt. Pobili so voditelje in okoli 3.000 kmetov. Kratkoročno so bili upori neuspešni ter so kmetom prinesli le še dodatna bremena in kazni. Dolgoročno pa so fevdalci spoznali, da pretirano izkoriščanje ogroža celotno gospodarstvo.

Reformacija na Slovenskem

Pomemben predhodnik humanistične misli je bil koprski škof Peter Pavel Vergerij, ki je sprva reformaciji nasprotoval, kasneje pa prevzel njene ideje. Sprejel jih je tudi tržaški škof Peter Bonomo, ki je močno vplival na Primoža Trubarja. Reformacijo so širili tudi študentje z nemških univerz. Največ privržencev je pridobila med meščanstvom, plemstvom in delom duhovščine.

Leta 1550 sta izšli prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku: Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja. Trubar, osrednja osebnost slovenskega protestantizma, se je katoliški veri odpovedal leta 1548, ko se je moral umakniti s Kranjskega, in deloval pretežno v nemških deželah. V času cesarja Ferdinanda I. se je vrnil v Ljubljano ter leta 1564 izdal Cerkveno ordningo, s katero je postavil temelje protestantske cerkvene ureditve. Leta 1572 je Štajerska prejela svobodo vesti in bogoslužja, leta 1578 pa je bila sklenjena bruška verska pomiritev, ki je priznala versko svobodo plemstvu tudi v drugih notranjeavstrijskih deželah.

Leta 1584 je Jurij Dalmatin izdal celotni prevod Biblije v slovenščino (natisnjena v Wittenbergu leta 1583). Istega leta sta izšli še dve temeljni deli: slovnica Zimske urice (Arcticae horulae) Adama Bohoriča ter večjezični slovar Hieronima Megiserja.

Protireformacija in rekatolizacija

Deželni knez notranjeavstrijskih dežel (nadvojvoda Ferdinand) je bil goreč katoličan. Po načelu augsburškega verskega miru (cuius regio, eius religio) je odločil, da se morajo vsi protestanti spreobrniti ali izseliti. Ta proces imenujemo rekatolizacija. Pomembno vlogo pri obnovi katolicizma so imeli jezuiti, ki so prevzeli nadzor nad šolstvom. Leta 1598 je bilo v mestih prepovedano protestantsko bogoslužje, šole so ukinili, predikante izgnali, protestantske knjige pa javno sežigali. Najvidnejši voditelj protireformacije na Kranjskem je bil ljubljanski škof Tomaž Hren, ki pa je uspel ohraniti Dalmatinovo Biblijo za pastoralno rabo.

Razsvetljeni absolutizem Habsburžanov

V 18. stoletju je večina slovenskih dežel spadala pod habsburške dedne dežele kot del centralizirane monarhije. Leta 1713 je Karel VI. sprejel pragmatično sankcijo, ki je omogočila dedovanje prestola po ženski liniji. Leta 1740 je tako oblast prevzela njegova hči Marija Terezija. Ker so nekatere evropske države (Francija, Bavarska, Saška in Prusija) temu nasprotovale, je izbruhnila avstrijska nasledstvena vojna, v kateri je monarhija izgubila Šlezijo. Marija Terezija je z možem Francem Štefanom Lotarinškim utrdila oblast ter po letu 1748 začela izvajati obsežne modernizacijske reforme:

• Upravna reforma: Ustanovljene so bile deželne vlade, podrejene dunajskim osrednjim uradom. Vzpostavljen je bil poklicni uradniški aparat (birokracija). Uvedla sta se terezijanski in kasneje jožefinski kataster ter oštevilčenje hiš in vodenje matičnih knjig.
• Sodna reforma: Odpravljena so bila patrimonialna sodišča fevdalcev in ustanovljena krajevna državna sodišča.
• Gospodarske reforme: Uvajanje novih poljščin (krompir) in pasem živine, izsuševanje močvirij, pospeševanje čebelarstva in hmeljarstva, odprava notranjih carin ter odpiranje manufaktur in rudnikov. Jožef II. je izdal nevoljniški patent (odprava osebne odvisnosti kmetov) in tlakovni patent (omejitev tlake).
• Šolska reforma: Leta 1774 je bila uvedena splošna šolska obveznost za otroke med 6. in 12. letom. Nastale so trivialke, glavne šole in normalke. V začetnih razredih se je uporabljal domači jezik.
• Vojaška reforma: Uvedena je bila splošna vojaška obveznost; Jožef II. je dosmrtno služenje skrajšal na določen čas (npr. 7 let za pehoto).
• Cerkvene reforme Jožefa II.: Uvedba verske strpnosti (tolerančni patent leta 1781), ukinitev samostanov kontemplativnih redov, ustanovitev verskega sklada ter podreditev cerkvene organizacije državi.

Ideje razsvetljenstva v Evropi

Razsvetljenci so zagovarjali razum, znanost in izobraževanje kot ključne dejavnike človekovega napredka. Njihov cilj je bila dostopnost znanja vsem slojem družbe. V ospredju je bila osebna svoboda, enakost pred zakonom in naravno pravo. Filozof Montesquieu je v delu O duhu zakonov utemeljil delitev oblasti na tri neodvisne veje:

1. Zakonodajna oblast: parlament
2. Izvršilna oblast: vlada / vladar
3. Sodna oblast: neodvisna sodišča

Razsvetljenci so nasprotovali božanskemu poreklu vladarske oblasti ter zagovarjali teorijo o družbeni pogodbi med ljudstvom in vladarjem. Te ideje so vplivale tudi na razsvetljene monarhe (Friderik II. Veliki, Marija Terezija, Jožef II., Katarina Velika).

Ameriška revolucija in boj za neodvisnost

V 17. stoletju se je začelo naseljevanje britanskih kolonij v Severni Ameriki. Prva stalna angleška naselbina je bila Virginija (1607). Do sredine 18. stoletja se je izoblikovalo trinajst kolonij z raznolikim gospodarstvom (farme na severu, trgovska mesta v srednjem delu ter plantažno sužnjelastniško gospodarstvo na jugu). Kolonije so imele notranjo samoupravo, v zunanji politiki in trgovini pa so bile podrejene Londonu.

Po sedemletni vojni (1756–1763) je britanska krona kolonijam zvišala davke in uvedla carine. Nezadovoljstvo je leta 1773 doseglo vrhunec z bostonsko čajanko, ko so kolonisti tovor čaja zmetali v morje. Leta 1774 se je v Filadelfiji sestal prvi celinski kongres, ki je pozval k bojkotu britanskega blaga. Pod poveljstvom Georgea Washingtona so kolonisti organizirali vojsko. 4. julija 1776 je bila na drugem celinskem kongresu sprejeta Deklaracija o neodvisnosti, ki jo je sestavil Thomas Jefferson. Z vojaško pomočjo Francije in Španije so Američani leta 1781 pri Yorktownu premagali britansko vojsko. Z versajsko mirovno pogodbo leta 1783 je Velika Britanija priznala neodvisnost Združenih držav Amerike.

Ustavni razvoj Združenih držav Amerike

Prvi temeljni akt so bili členi konfederacije (sprejeti 1777, uveljavljeni 1781), ki so vzpostavili ohlapno konfederacijo suverenih držav. Ker se je ta ureditev izkazala za šibko, so leta 1787 sprejeli novo ustavo, s katero so ZDA postale zvezna država (federacija) s skupnim predsednikom, kongresom in zveznim sodiščem. Leta 1791 so sprejeli listino pravic (Bill of Rights), ki je državljanom jamčila temeljne svoboščine (čeprav so bili sužnji, staroselci in ženske sprva izključeni). Nasprotja med industrijskim severom in sužnjelastniškim jugom so v letih 1861–1865 privedla do ameriške državljanske vojne, po kateri je bilo suženjstvo dokončno odpravljeno.

Francoska revolucija in propad starega reda

V 18. stoletju je bila Francija ena vodilnih evropskih sil, vendar v globoki finančni in družbeni krizi. Družba se je delila na tri stanove:

• Prvi stan: duhovščina (okoli 120.000 ljudi; privilegiran stan, oproščen večine davkov)
• Drugi stan: plemstvo (okoli 350.000 ljudi; lastniki posesti, visoke službe, oproščeni davkov)
• Tretji stan: meščanstvo, kmetje in delavci (približno 25 milijonov ljudi oziroma 98 % prebivalstva; nosilci vseh davčnih bremen brez političnih pravic)

Kralj Ludvik XVI. je zaradi prazne državne blagajne maja 1789 v Versaillesu sklical stanovske posestnike (prvič po letu 1614). Tretji stan je zahteval glasovanje po poslancih in se razglasil za narodno skupščino. 14. julija 1789 so pariške množice napadle zapor Bastiljo, kar označuje začetek francoske revolucije. Kmalu zatem je ustavodajna skupščina odpravila fevdalni sistem ter sprejela Deklaracijo o pravicah človeka in državljana. Leta 1791 je Francija dobila ustavo in postala ustavna monarhija. Po zaostritvi vojne z evropskimi monarhijami in padcu monarhije je konvent leta 1792 razglasil republiko; kralj Ludvik XVI. je bil v začetku leta 1793 usmrčen na giljotini.

Jakobinska diktatura

Leta 1793 so oblast prevzeli radikalni jakobinci pod vodstvom Maximiliena Robespierra. Uvedli so diktaturo ter vrsto izrednih ukrepov:

1. Splošno oborožitev prebivalstva za obrambo domovine.
2. Dokončno odpravo fevdalnih obveznosti brez odškodnine.
3. Razlastitev cerkvenega premoženja in dekristjanizacijo.
4. Uvedbo revolucionarnega koledarja (z začetkom 22. septembra 1792).

Zaradi množičnega terorja je bilo usmrčenih več deset tisoč resničnih in domnevnih nasprotnikov revolucije. Julija 1794 (termidor) so Robespierra strmoglavili in usmrtili.

Direktorij in vzpon Napoleona Bonaparta

Leta 1795 je oblast prevzel direktorij (petčlanski izvršilni organ) ob dvodomnem parlamentu. Leta 1799 je general Napoleon Bonaparte izvedel državni udar ter prevzel oblast kot prvi konzul, leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov. Napoleon je izdal civilni zakonik (Code civil), ki je uzakonil temeljne pridobitve revolucije: enakost pred zakonom, svobodo vesti in varstvo zasebne lastnine.

V vojnah proti evropskim koalicijam je dosegel nadzor nad večjim delom celine. Leta 1806 je uvedel celinsko zaporo proti Veliki Britaniji. Pohod na Rusijo leta 1812 se je sprevrgel v katastrofo. Po porazu v bitki narodov pri Leipzigu (1813) se je moral odpovedati oblasti. Po kratki vrnitvi (stodnevna vlada) je bil dokončno poražen v bitki pri Waterlooju (1815) in izgnan na otok Sveta Helena, v Franciji pa je bila obnovljena kraljevina pod Ludvikom XVIII.

Ilirske province (1809–1813)

Z mirom v Schönbrunnu leta 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province, s čimer je Avstrijo odrezal od Jadranskega morja ter utrdil celinsko zaporo. Upravno središče je bila Ljubljana. Uvedeni so bili enakost pred zakonom, civilna poroka in posodobljeno sodstvo. Zelo pomemben je bil napredek v šolstvu: deželni jezik (slovenščina) je postal učni jezik v osnovnih in deloma srednjih šolah. Valentin Vodnik je sestavil prve slovenske šolske učbenike (npr. Pismenost ali gramatika za perve shole). V Ljubljani je začela delovati centralna šola (akademija). Kljub temu fevdalizem ni bil povsem odpravljen, visoki davki in vojaška obveznost pa so med prebivalstvom povzročali nezadovoljstvo. Leta 1813 je območje znova zasedla avstrijska vojska.

Oblikovanje slovenskih zgodovinskih dežel

Po propadu Karantanije in preselitvi Madžarov v Panonsko nižino so se na današnjem slovenskem prostoru izoblikovale mejne grofije oziroma krajine pod frankovsko oblastjo. Iz njih so se v razvitem srednjem veku razvile zgodovinske dežele:

• Štajerska: Sprva pod rodbino Eppenstein, nato Traungau (s sedežem v Steyru); leta 1180 je postala vojvodina, kasneje so ji vladali Babenberžani, po letu 1282 pa Habsburžani.
• Koroška: Dolgo razdrobljena med več plemiških rodbin (Spanheimi idr.), dokler niso v 14. stoletju večine ozemlja pridobili Habsburžani.
• Kranjska: Pomembno vlogo so imeli oglejski patriarhi, Spanheimi, briksenški in freisinški škofje ter andeški grofje; v 14. stoletju je prešla pod habsburško posest.
• Goriška: Območje pod oblastjo goriških grofov, ki so imeli sedež v Gorici; po izumrtju rodbine leta 1500 je dežela pripadla Habsburžanom.

Celjski grofje

Iz plemiške rodbine Žovneških gospodov iz Savinjske doline so se razvili grofje Celjski (naziv grofov so prejeli leta 1341). S premišljeno politiko porok, dednimi pogodbami in vojaškimi zaslugami so postali najmočnejša plemiška dinastija na Slovenskem. Herman II. je rešil kralja Sigismunda Luksemburškega pri Nikopolju; njegova hči Barbara Celjska je postala cesarica. Leta 1436 so bili Celjani povzdignjeni v državne kneze. Po uboju zadnjega moškega potomca, Ulrika II., v Beogradu leta 1456 je rodbina izumrla. Njihova obsežna ozemlja so na podlagi dedne pogodbe prevzeli Habsburžani.

Razvoj srednjeveških mest

Antična mesta v notranjosti so ob preseljevanju narodov večinoma propadla, ohranila pa so se nekatera obmorska mesta (Koper, Izola, Piran), ki so se kasneje povezala z Benetkami. V notranjosti so mesta od 13. stoletja dalje ustanavljali deželni knezi. Naselja so pridobila sejemske, trške in mestne pravice ter pravico do obzidja. Pomembnejša srednjeveška mesta so bila Celovec, Beljak in Breže na Koroškem; Maribor, Ptuj in Slovenj Gradec na Štajerskem ter Ljubljana, Kranj in Kamnik na Kranjskem.